Sindikat športnikov Slovenije že vrsto let aktivno opozarja na skrb zbujajoče, neurejene in velikokrat tudi protipravne razmere v slovenskem športu, predvsem takrat, ko govorimo o pravicah oziroma delovnopravnem statusu športnikov v Sloveniji.
 
Vlada RS je v decembru 2016 v parlamentarno proceduro vložila predlog novega Zakona o športu (ZSpo-1, EPA 1691-VII), ki status športnikov še bistveno poslabšuje ter vsebuje rešitve, ki primerjalno pravno nimajo podlage v nobeni drugi ureditvi v državah EU. Predlog zakona v precejšnji meri celo odstopa od rešitev, ki so bile sporazumno dogovorjene v okviru vladne delovne skupine za pripravo zakona, vsem pa je še vedno skupno, da jih je, zaradi grobih posegov v človekove pravice športnikov, ki so na žalost pogojeni s trenutnimi tekmovalnimi sistemi športnih organizacij, potrebno obravnavati v okviru socialnega dialoga ter jih je možno urejati izključno s kolektivnimi pogodbami.
 
Z namenom zajezitve vala protipravnosti, ki ga je Vlada RS potrdila v predlogu Zakona o športu, smo predstavniki Sindikata športnikov Slovenije z našimi stališči že seznanili vse poslanske skupine v Državnem zboru RS ter druge pristojne institucije, vključno z Varuhinjo človekovih pravic RS, Inšpektoratom za Delo RS ter Evropsko komisijo. Predlogu zakona nasprotujejo vse pomembnejše sindikalne organizacije, kot sta ZSSS in ITUC, ter združenja športnikov EU Athletes, FIFPro ter World Players Association.
 
Sindikat športnikov Slovenije se v okviru svojih pobud in pripomb na predlog besedila novega ZSpo-1 osredotoča predvsem na ureditev delovnopravnega statusa slovenskih športnikov. Določbe, ki predvidevajo sklepanje individualnih pogodb, so diskriminatorne do športnikov in športnih delavcev ter negirajo osnovno delovno-pravno zaščito, ki jo delavcem, ki so v odvisnem in podrejenem položaju, nudijo določbe ZDR-1. Sporne so nadalje določbe, ki govorijo o prestopih športnikov v drug klub in s tem povezanim nadomestilom za prestop ali vzgojo mladega športnika, ter tudi zakonska podlaga za delovanje novega instituta na področju športa, varuha športnikov pravic; predvsem pa moti dejstvo, da besedilo zakona niti z besedo ne omenja tako imenovanih programov celostnega razvoja športnikov ter vsebin, ki bi olajšale prehod v obdobje po končani športni karieri ter v nobenem segmentu ne upošteva pravil dobrega upravljanja (angl. good governance), po katerih naj bi bili v organih odločanja ali posvetovalnih organih vključeni vsi deležniki na področju športa, s čimer imamo v mislih predvsem predstavnike športnikov/-ic.
 
Glavne štiri sklope pripomb na predlog besedila ZSpo-1 podajamo v nadaljevanju:
 
1. Problematika poglavja, ki ureja pogodbe o zaposlitvi, ki dopuščajo sklepanje pogodb za določen čas za obdobje daljše od dveh let, brez sklenitve kolektivne pogodbe ter uvedbe tako imenovane individualne - “menedžerske pogodbe".
 
Z uvedbo individualnih pogodb, kot so zapisane v 59. členu predloga zakona, se v bistveni meri znižuje delovno-pravna zaščita delojemalcev in v športu ni sprejemljiva, saj so športniki in športni delavci v trenutnem ’transfernem’ sistemu prestopov, ki preprečuje celo svobodo sklepanja pogodb, daleč najbolj neenakopravni delavci na trgu dela. Predlog zakona poskuša, mimo delovno-pravnih in ustavnih načel, da niti ne omenjamo aquis communautaire ES in številne mednarodne konvencije, potrditi in uzakoniti avtonomni sistem športnih zvez, ki dovoljuje trgovanje in izčrpavanje delovne sile. Ni nam znano, da bi kaj podobnega poskušala katerakoli druga vlada, kjerkoli na svetu. Do tega člena se je z dopisom, z dne 11. januarja 2017, opredelilo tudi Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, v katerem navaja, da posebnosti, ki so trenutno zapisane v besedilu predloga ZSpo-1, lahko veljajo le, če predlagatelj zakona meni, da na področju športa obstaja dovolj visoka stopnja ekonomske samostojnosti, neodvisnosti ter odgovornosti delavcev, zaradi česar pri delu športnikov in strokovnih delavcev v športu niso vselej prisotni vsi bistveni elementi, značilni za odvisno delovno razmerje, ali pa so prisotni le v zmanjšanem obsegu ali le nekateri od njih. Verjetno nam ni treba posebej poudarjati, da prav prvih dveh elementov v športu nikakor ni mogoče zaslediti, kar lahko razberemo iz katastrofalnih rezultatov svetovne raziskave združenja poklicnih nogometašev FIFPro o delovnih razmerah v nogometu, ki je zajela tudi nogometaše v slovenskem nogometu. Raziskava je v primeru Slovenije razkrila, da celo 70 % nogometašev, ki so sodelovali v raziskavi, ne prejema svojih prihodkov pravočasno, oziroma, da jih 6 % sploh ne pozna tedenskega počitka.
 
Sodišče ES je v več sodbah potrdilo, da so športniki delavci s popolnoma enakimi pravicami kot drugi delavci ter da jih ni dopustno diskriminirati. Zadnji primer odprave zakonskega razlikovanja med posledicami prekinitve pogodbe med delavci in športniki je bila sodba belgijskega sodišča v primeru Dahmane, meje avtonomije pravil športnih organizacij pa je drugo belgijsko sodišče pred kratkim začrtalo v primeru Diarra, ko ni dovolilo izvršitev odločbe o naloženi prekomerni odškodnini zaradi prekinitve pogodbe ter ugotovilo neskladje med pravilniki FIFA in pravom EU.
 
Sklepanje pogodb za določen čas iz 60. člena predloga zakona, za obdobje, daljše od dveh let, nikakor ni skladno z direktivo Sveta 1999/70/ES, saj so odstopanja možna le v dogovoru med socialnimi partnerji, torej s kolektivno pogodbo, kot je urejeno na Nizozemskem.
 
2. Slovenija je prva država na svetu, ki zakonsko normira in poskuša legitimirati odškodnine in nadomestila za prestope športnikov, kar je neposredna kršitev Zakona o društvih, pravice do svobodnega združevanja iz Ustave RS ter je v nasprotju z nemalo sodb nacionalnih sodišč držav, članic EU, kot tudi sodb Sodišča ES, ki je v mnogih primerih nadomestila izrekla za nedopustna. Predlagana ureditev nadomestil je popolnoma nejasna in v nasprotju sama s seboj. Glede na različno pojmovanje terminologije športu imanentnih institutov, ki se uporabljajo pri prestopih športnikov v različnih panogah, ter zadnje sodne prakse v Sloveniji in tujini na tem področju iz sporov, kjer so bili udeleženi športniki, je nujno, da se nadomestila za vzgojo dogovarjajo le s kolektivno pogodbo. V Franciji poznajo tak sistem.
 
3. Predlog zakona popolnoma zanemarja načela dobrega upravljanja, saj izključuje kakršnokoli participacijo predstavnikov športnikov iz procesov odločanja v slovenskem športu, poleg tega pa ne namenja pozornosti dvojni karieri športnikov oziroma celostni obravnavi športnika kot osebnosti v času njegove aktivne športne poti, kar je sistemsko urejeno v precejšnjem številu evropskih držav.
 
4. Zadnji sklop je namenjen institutu Varuha pravic športnikov, ki ga je ustanovil Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez in ga predvidel kot organ, ki naj bi varoval avtonomijo športa ter obstoječ sistem izkoriščanja športnikov, ne pa pravice in interesov športnikov. Poznajo ga le ZDA, gre pa za telo. ki je sadež organizacije, ki avtokratsko vlada športu, zato nikakor ni neodvisno in samostojno. Če bi imel predlagatelj zakona res namero urediti odnose v športu in zaščititi pravice športnikov, bi predlagal neodvisno in brezplačno arbitražo za spore, ki izvirajo v športu.