Novice

< nazaj

Deklaracija ILO o temeljnih načelih in pravicah pri delu

Datum: 29.1.2019
Mednarodna organizacija dela (ILO, International Labour Organization), s sedežem v Ženevi, je bila ustanovljena 11. 4. 1919 kot organizacija, ki bo skrbela za položaj delavskega razreda na globalni ravni. Že 1914 je Ameriška federacija dela želela, da so v mirovnih pogodbah po koncu prve svetovne vojne določene tudi pravice delavcev. Sledili so namreč vodilu, da je trajen mir mogoč le ob zagotavljanju socialne pravičnosti, to je upoštevanju delavskih pravic in zahtev. 
 
18. junija 1998, v Ženevi, je ILO sprejela Deklaracijo ILO o temeljnih načelih in pravicah pri delu, s čimer je prevzela izzive globalizacije, ki so bili v središču razprav v okviru ILO od leta 1994. Čeprav je globalizacija dejavnik gospodarske rasti, slednja pa je predpogoj za družbeni napredek, ostaja dejstvo, da to samo po sebi ni dovolj za zagotavljanje napredka. Spremljati ga mora določeno število socialnih pravil, ki temeljijo na skupnih vrednotah, da bi vsem vpletenim omogočili pravičen delež, ki so ga pomagali ustvariti.
 
Cilj Deklaracije je uskladiti željo po spodbujanju nacionalnih prizadevanj za zagotovitev, da je socialni napredek povezan z gospodarskim napredkom in potrebo po spoštovanju raznolikosti okoliščin, možnosti in preferenc posameznih držav. Prvi korak v tej smeri je bil narejen v Københavnu leta 1995, ko so voditelji držav in vlad, ki so se udeležili svetovnega vrha za socialni razvoj, sprejeli posebne zaveze in akcijski program v zvezi z „osnovnimi pravicami delavcev“, in sicer prepovedjo prisilnega dela in dela otrok, svobode združevanja, pravice do organiziranja in kolektivnega pogajanja, enakega plačila za delo enake vrednosti in odpravljanje diskriminacije pri zaposlovanju. S sprejetjem te Deklaracije je ILO sprejela izziv, ki mu ga je predložila mednarodna skupnost. Vzpostavila je socialni minimum na globalni ravni, da bi se lahko odzvala na realnost globalizacije.
 
Po sprejetju Deklaracije je bilo o njej podanih veliko mešanih občutkov. Izraženi so bili tako politični kot pravni pomisleki. Kako bi se lahko učinkovito upravljala potrditev pravic delavcev pri vodenju globaliziranega gospodarstva? Ali bi okrepila uveljavljanje človekovih pravic na delovnem mestu ali pa bi jih namesto tega omilila? Podobno kot Splošna deklaracija o človekovih pravicah, ki so jo Združeni narodi sprejeli natanko pol stoletja prej, je bila Deklaracija Mednarodne organizacije dela o temeljnih načelih in pravicah pri delu obravnavana kot instrument „mehkega prava“. Splošna deklaracija iz leta 1948 je bila zgrajena na valu političnih teženj po uničenju človeka med drugo svetovno vojno. Njene socialne določbe so bile navdihnjene po Philadelphijski deklaraciji ILO, iz leta 1944. Deklaracija je za svet zunaj ILO zagotovila merila za opredelitev delovnih standardov, ki so se šteli za temeljne. Znotraj sistema so se odprli novi načini obravnave uporabe standardov in dobrih delovnih praks.
 
Naj omenimo, da sta tako Deklaracija Mednarodne organizacije dela (ILO) o temeljnih načelih in pravicah pri delu in njenih nadaljnjih ukrepih iz leta 1998 in Splošna deklaracija o človekovih pravicah iz leta 1948, bili poleg nekaterih drugih pomembnih dokumentov temelj nastanka Splošne deklaracije o pravicah športnikov, ki jo je v zaključku leta 2017 objavilo svetovno združenje sindikatov na področju športa World Players Association (WPA).
 
Konec hladne vojne je bil čas sistemskih sprememb. V Srednji in Vzhodni Evropi je bilo razveljavljeno enostrankarsko pravilo, zidovi zgrajeni po nekdanjih svetovnih ureditvah pa porušeni. Bili so zidovi zaščite, pogosto dvomljivi, vendar so služili ohranjanju določenega reda. Ko so jih porušili, so se pojavila vprašanja možnosti za spodbujanje socialne pravičnosti in vmestitve ILO v svetovnem gospodarskem ter socialnem sistemu. Tradicionalne metode regulacije so veljale za neučinkovite ali zastarele. Spremembe so bile prisiljene z novimi aplikacijami tehnologije in metodami upravljanja. To je bilo odločilno za propad komunizma in sistemsko spremembo konca prejšnjega stoletja. Deklaracija je za svet zunaj ILO zagotovila merila za opredelitev delovnih standardov, ki so se šteli za temeljne. Znotraj sistema so se odprli novi načini obravnave uporabe standardov in dobrih delovnih praks.
 
Osredotočenost na temeljne delovne standarde je izhajala iz iskanja vloge ILO in njenih instrumentov v novem globalnem kontekstu. To je odsevalo način, kako je Edward Phelan, takratni vršilec dolžnosti generalnega direktorja, leta 1941 uspešno dokazal vlogo ILO in njenih načel v povojni obnovi. Albert Thomas si je prizadeval, da bi se v nastajajočem večstranskem sistemu priznala gospodarska vloga Mednarodne organizacije dela, vendar je imel le malo uspeha. Deklaracija o temeljnih načelih in pravicah pri delu iz leta 1998 kaže, kako je bila socialna pravičnost izpodbijana s sistemskimi spremembami in kako je mogoče izkoristiti potencial ustave in postopkov ILO. 
 
Vse od začetka devetdesetih let je potekala razprava o delovanju normativnega sistema ILO, vzporedno z razpravo o temeljnih delovnih standardih. Potrebno je bilo doseči pogajanja o ustreznih sredstvih za njihovo obravnavo in sprejeti instrumente, jih spodbujati in nadzorovati. Celoten cikel standardov se začne z njihovo identifikacijo in sprejetjem ter nadaljuje z njihovim nadzorom in pregledom. Mednarodna organizacija dela (ILO) se je torej soočala z vplivi globalizacije na socialne in delovne pravice. Dogajanjem na političnem področju je moral slediti odziv na izkoriščanje dela otrok in prisilnega dela, diskriminacijo in zanikanje sindikalnih pravic v obliki novega političnega dokumenta. Deklaracija o temeljnih načelih in pravicah pri delu je podobno kot Splošna deklaracija o človekovih pravicah predstavljala pravo politično resolucijo. Vsak element „prava“ se je začel kot cilj, trditev in resolucija. Kjer je bila priznana, se je s Splošno deklaracijo o človekovih pravicah iz leta 1948 okrepila zakonodaja na področju zaščite človekovih pravic. Pravzaprav vsa zakonodaja o človekovih pravicah, po sprejetju tega dokumenta, temelji na njej. Na področju dela pa je podobno vlogo prevzela Deklaracija ILO o temeljnih načelih in pravicah pri delu.
 
Nastanek Deklaracije ILO je temeljil na mnogih načelih, kot na primer: ker je bila Mednarodna organizacija dela ustanovljena v prepričanju, da je socialna pravičnost bistvena za splošni in trajni mir; ker je gospodarska rast bistvena, vendar ne zadostuje za zagotavljanje pravičnosti, socialnega napredka in izkoreninjenja revščine, kar potrjuje potrebo po tem, da ILO spodbuja močne socialne politike, pravice in demokratične institucije; ker bi morala Mednarodna organizacija dela bolj kot kdaj koli prej izkoristiti vse svoje standarde, tehnično sodelovanje in raziskovalne vire na vseh področjih, ki so v njeni pristojnosti, zlasti pri zaposlovanju, poklicnem usposabljanju in delovnih pogojih, da bi zagotovila, da se v globalnem okviru medsebojno krepijo strategije za gospodarski in socialni razvoj, gospodarske in socialne politike; ker bi morala Mednarodna organizacija dela nameniti posebno pozornost problemom oseb s posebnimi socialnimi potrebami, zlasti brezposelnim in delavcem migrantom, ter mobilizirati in spodbujati mednarodna, regionalna in nacionalna prizadevanja za reševanje njihovih težav in spodbujati učinkovite politike za ustvarjanje delovnih mest; ker je v prizadevanju, da se ohrani povezava med socialnim napredkom in gospodarsko rastjo, zagotavljanje temeljnih načel in pravic na delovnem mestu še posebej pomembno; ker je Mednarodna organizacija dela (ILO) ustavno pooblaščena mednarodna organizacija in pristojni organ za določanje in obravnavanje mednarodnih delovnih standardov ter uživa splošno podporo in priznanje pri spodbujanju temeljnih pravic na delovnem mestu kot izrazu svojih ustavnih načel; ker je v razmerah naraščajoče gospodarske soodvisnosti nujno, da se ponovno potrdi nespremenljivost temeljnih načel in pravic, zajetih v ustavi Organizacije, in da se spodbuja njihova splošna uporaba.
 
 
 
 

Ostale novice

Sorodne novice

Nacionalne panožne športne zveze